Nonstop me spremljajo mešani občutki. Ja, trenutno delam v prelepem Portu, samo večinoma sem itak v pisarni. Ma vikendi.... Vikendi dobijo pravi pomen besede. Vsak vikend si izberem nov cilj in ga obiščem. Zaradi pogostega dežja in muhastega oceanskega podnebja, sem se lotila tudi galerij in muzejev ter palač in cerkva. Porto mi počasi, a vztrajno leze pod kožo. Želi mi pokazati, da je vreden vsakega trenutka, ki ga doživiš v njegovem objemu. Včasih siv, večinoma pa pisan in poln življenja. Kar ne moreš in ne moreš se ga naveličat. Na eni strani pisan predel ob reki Douro s številnimi barčki in pisanimi hiškami ter kletmi portovca. Na drugi strani pa razburkana oceanska plaža s sprehajalnimi potmi in barčki, kjer si vsakdo lahko zbistri misli in začne na novo.
Sem pa, poleg delovnih izkušenj v magmatsko-metamorfnem kamninskem okolju, razmišljala tudi veliko o sebi. Tukaj sem praktično sama. Ob večerih človek poskuša ohranjati stike z rodno grudo, vendar ima tudi peklensko dosti časa, da razmišlja o sebi. Kakšen človek je, kaj mu je všeč v življenju, kake želje ima, kam ga vleče, kaj bi rad počel, doživel... Predvsem pa, kakšen je njegov namen na tem svetu.
Ob raznih sprehodih vzdolž razburkanega oceana, se mi vsakič znova poraja želja, da bi rada imela en gumb, s katerim bi lahko na novo začela. Popravila napake, začela na novo z ljudmi, projekti ter predvsem sama s sabo. Se enkrat odločila, kaj bi. ;-) Vendar, zakaj pa so take razlike med nami? Zakaj nam ni dano, enostavno uživati v življenju?
Mogoče pa le preveč zakajev in premalo zatojev....
Ni komentarjev:
Objavite komentar