Different dimensions in space & time ... Pakistan (3)

Deosajska planota...

Pot na Deosajsko planoto nas iz Skarduja vodi mimo akumulacijskega jezera Sadpara. Prvotno bi jo morali doseči preko Astorja, vendar je varnost na prvem mestu. ;-) 

Na poti me zopet presenetijo vasi na vršajih. Grobo gorsko okolje je postalo predmet umetnosti namakanja. Kar ne morem in ne morem verjeti svojim očem in barvam, ki obdajajo kamnite in glinaste hiše.

Sadpara

Cesta oz. bolj makadam nas počasi vodi proti planoti. Flora in favna podobna naši, razen seveda kašmirskih koz in vrsta jakov. ;-) Na toplih skalah se sončnim žarkom predajajo svizci, tu pa tam pa priskaklja kaka podlasica. Edino svizci so čokolado v Avstriji pustili :-(

 Deosajska planota je res obsežna, na horizontu pa se bohotijo gore. Čeprav zgledajo kot na dlani, kmalu ugotoviš, da so razdalje malce drugačne kot pri nas ;-)

Pogled proti Kašmirju

 

Vodja parka kot vodič sicer ni ravno blestel, vendar se nemalokrat splača malo po svoje sprehajat in kako besedo ali dve z rangerjem parka spregovoriti. Pogovor se je začel z njegovim tipičnim vprašanjem, od kod smo. Tako smo ugotovili, da prav simpatično govori angleško. Na vprašanje o medvedih in volkovih tega območja, pa so se mu pojavile iskrice v očeh. To je to. :-) Človek, ki dejansko s srcem živi za park in živali. S sramežljivim navdušenjem razloži, koliko medvedov in volkov je že videl, kako potujejo, obenem pa oprezal za ... medvedom. :-)

No, pa smo ga le doživeli. Sicer od daleč (na srečo). :-) Ma boste rekli, pa kaj! Sej mi jih pa izvažamo. 

To je res. :-) Pa vendar je drugače, ko ti ranger s praktično otroškim navdušenjem predstavi deosajskega medveda. :-)

Different dimensions in space & time ... Pakistan (2)

Pot...

Spremstvo policajev na poti proti Skarduju

Seveda je incident pod goro Nanga Parbat prinesel nešteto sprememb. Iz Islamabada v Skardu nismo mogli preko Gilgita in preko prelaza Babusar v Chillas ter Astore, kjer bi potekal prvi trek do Deosajske planote. Tako je ostala vožnja po... 
... Karakorum highway (KKH) http://en.wikipedia.org/wiki/Karakoram_Highway. Ma to je pa tudi doživetje! Pokrajina je nora, gore so visoke, doline globoke, veliko ledenikov kuka izza ovinkov, reka Ind je vodnata in divja. 
Ni čudno, da so si nekatera plemena začela misliti, da živijo na Wild, Wild East ;-)
Pot do Skarduja poteka mimo nekaterih (predvsem za turiste in turistke) manj prijetnih krajev, kot sta Besham in Chilas. Za širšo okolico so značilne plemenske zdrahe, zato je na tem območju poostrena kontrola s strani policije, tujci večinoma potujejo v manjših konvojih ali pa v večjih potovalnih konvojih z avtobusi ipd. Žensk v vaseh praktično nismo videli, zato smo bile tujke deležne strogih pogledov, ko smo prespali v Chilasu. Pa vendar ne bom pozabila, kako je v prenočišču prišel do mene starček z belo brado in belo čipkasto čepico ter se mi prisrčno nasmehnil. Izgledalo je, da se nekako ne strinja s strogimi načeli svojih sokrajanov. :-)

Karakorum highway

Noč v Chilasu je bila precej nemirna, pa ne samo zaradi dejstva, da smo bili obkroženi s sovražno nastrojenimi krajani in več enotami policistov, temveč je bila v sobi tudi luknja premera 1 m z ventilatorjem. Le-ta pa je bil nastavljen na turbo hitrost in sem morala spati pokrita s flisom, kljub 30 °C. :-D Na srečo je jutro hitro prišlo, jaz pa sem prebrala nekaj dodatnih kitic še v kombiju ;-)

In potem je prišla točka, kjer se stikajo tri pomembna gorovja: Hindukuš, Karakorum in Himalaja, preko mostu pa smo lažje zadihali, saj smo bili že skoraj v Skarduju in brez policajev. :-D Na poti proti Karakorumu...

Stčišče Hindukuša, Karakoruma in Himalaje

Seveda pa je pot v Pakistanu vedno nepredvidljiva. Pa ne samo zaradi razgledov, visokih in nevarnih cest ter marelic in češenj ob poti... Zaradi bolj švoh gradnje, se tudi kaka cesta malo poruši, in glej ga zlomka! Ravno na tem mestu se mora še kamionu izliti olje! 
Ni bilo druge! Je bilo treba zavihat rokave in jo čimprej postavit! :-) No, delali smo večinoma mi, za lokalce in ostale voznike pa je bila odlična priložnost, da malo pofirbcajo in pametujejo ;-)

Popravilo ceste

Skardujska kotlina in reka Ind

Different dimensions in space & time... Pakistan (1)

No, pa mi je uspelo še eno željo spraviti pod kapo... Končno sem obiskala Pakistan, natančneje njegov severovzhodni del, kjer se razprostira gorovje Karakorum. 

Popotovanje je potekalo pod okriljem Geomorfološkega društva in "mentorstvom" Irene Mrak, ki se že 9 let vrača v to prelepo deželo in skupaj z Mojco Švajger osvaja osemtisočake. :-) Kapo dol!

Začetek pa žal ni bil nič kaj obetaven. V nedeljo zjutraj (23.06.2013), dan pred odhodom, je bila ena izmed novic dneva uboj 10 tujih alpinistov pod prelepo goro Nanga Parbat (http://www.gore-ljudje.net/informacije/93845/ in http://www.gore-ljudje.net/novosti/93998/).Priznam, da me je novica zelo pretresla in v mislih sem neštetokrat premlevala, kaj to pomeni. Bo Irena odpovedala eksurzijo? Se bodo sopotniki uprli? Kak bo odnos do tujcev? 

Gora Nanga Parbat iz doline reke Ind

No, pa sem si vseeno dopovedovala, da bomo sigurno še bolj varovani, "ta lumpi" pa se  bodo najverjetneje skrivali ;-)

In smo šli... ... novim dogodivščinam naproti.

Islamabad, glavno mesto Pakistana, je bilo v 60-ih letih prejšnjega stoletja zgrajeno, da bi nadomestilo glavno mesto Karachi. Mesto ni ravno pakistanski Rim, vendar si v njegovi bližini lahko ogledamo etnografski muzej, Fasajevo mošejo (od daleč) in Narodni spomenik (delo arhitekta Arifa Masooda), ki prikazuje 4 glavne province (Balochistan, Khyber-Pakhtunkhwa, Punjab, in Sindh) in 3 pokrajine (Gilgit-Baltistan, Azad Kashmir in Federally Administered Tribal Areas) in njihove značilnosti v znak povezanosti Pakistana. Poleg pa še znano razgledišče na mesto in bližnji Rawalpindi, kjer se splača obiskati bazar :-) Najbolj pa te začudi, ko se po glavni cesti vozijo tako kamioni, avti, atobusi, motorji, kolesarji in ... ... ... konjske vprege. :-)

Pogled na glavno avenijo

Detajl Fasajeve mošeje

Narodni spomenik

Hrana v Pakistanu je precej podobna indijski, veliko je curryja in chillyja, piščanca, riža in ostale zelenjave. Če pa koga le zanese v Islamabad, toplo priporočam restavracijo Kabul z neverjetno dobrim žarom. :-)

Martinovanje - izziv... ;-)

Zopet je bil tu. Moj naaaajljubši praznik (ki bi moral biti tudi državni praznik).... Martinovo, seveda! :-D

Svet' Martin naredi iz mošta vin' se je razlegalo iz vseh koncev Slovenije, posebno iz žlahtnih vinorodnih okolišev, kjer se vino tudi ceni.

V teh dneh pa tudi nas Primorce vleče na rodno grudo. Tja, kjer se vino časti, posebno z raznimi dobrotami, kot so pršut, pa kak dober sirček, kaka olivca in svež kruh. :-) Posebno pri srcu pa mi je tudi Martinovanje v grajski kleti grada Vipolže v Goriških Brdih, kjer se vsako leto zbere precej Bricev in ostalih Goričanov. Poleg okušanja odličnega mladega vina, se tu sreča veliko prijateljev in znancev, na hitro obnovi zadnje leto... Ma predvsem smo vsi veseli, da se zopet vidimo, pa čeprav samo za kratek čas. :-)

Letos sem povabila prijateljico Evo, iz pivorodnega Laškega, da okusi dobro briško vino in doživi martinovanje "a la Brda". Tako sva okušali mlado vino od tega in onega. Bratranec mi je priporočil Sivi pinot Marinič VedriAlp. Mmmmmm.... :-) I think I'm in love! :-D

Ma ben, kozarček tu, kozarček tam, pa sva zgrešili prevoz. Kljub obupu, sva odklonile prenočišče pri bratrancu in poskušale srečo na cesti. Ben, kak taxi bo pa že iskal dobiček na martinovanju, kajne?! Ooooooo, ne! Ne tu! :-(

In tako...

.................................................................................................................................sva šli peš! Ja, iz Vipolž, čez Dolnje in Gornje Cerovo do Števerjana, vendar sva v Oslavju klonili. Poklicale sva prevoz in tako srečne ugotovile, da sva si prišparali še ostali, približno enako dolg pohod.

Pohod je bil res simpatičen. Bratranec nama je za na pot dal še en liter belga, vendar se ga zaradi vztrajne hoje in samega doživetja nisva niti dotaknili. Ves čas so naju spremljale lepe lučke, pokukale sva tudi na prelep Števerjan, od tam dalje pa zbujale razne domače živali (peteline, pse in najbrž tudi prestrašene domačine). ;-) Kmalu sva doževele jutro, vendar pogled na oddaljene lučke Nove Gorice in mojega doma, so naju streznile. Pa le ni tako blizu... :-(

Ma vseeno se splača. Se je splačalo. Tako se je pripetila nova zgodba avtobiografije. ;-)

Drugo leto pa bo najbrž že organiziran pohod....

A se kdo že letos prijavi?!

Jesen v meni...

Nima nekega melanhoničnega pridiha... Nasprotno! Polna je barv, topline in raznih spominov za leto, ki se počasi poslavlja. Narava spravlja svoje čudovite barve v shrambo in se pripravlja na tiste, večini tako nevšečne monokromatske barve.

Zato pa je sonce toplo in narava kar kliče, da jo obiščemo. Da si jo ogledamo v vsem svojem blišču in razkošju. :-) Explozija barv! :-D

Čeprav...

... imajo tudi sivi in deževni novembrski dnevi svoj čar.

V takih dnevih bolj opazimo barve in se spominjamo barv.

Tako da v napad nad sivino.

Z barvami na sebi in v sebi. ;-)

Sledi sanjam... :-)

To je to...





Še en dan in odšla bom na pot, da uresničim največjo željo, ki me spremlja še iz srednješolskih dni. Obiskati enega najbolj divjih in odročnih predelom na svetu - Kamčatko.

Kamčatka je pravi geološki oz. vulkanološki raj na Zemlji. Leži na skrajnem severovzhodu Rusije in predstavlja del t.i. ognjenega obroča Tihega oceana.

Zaradi večjega števila vulkanov, vulkanske aktivnosti ter nedostopnosti, je še vedno precej divja.

In kaj me čaka?!

Treking po manjšem predelu, vzpon na 4 (upam) vulkane ter rafting po reki Bistraji, kjer naj bi občudovali drstenje lososov ter srečali tudi kakega medota. :-)

Kaj več pa, ko se vrnem...

Porto ali delati v lepem turističnem kraju...

No, pa sem zopet v Portu. Tokrat že tretjič v treh mesecih. In ni mi žal. :-)

Nonstop me spremljajo mešani občutki. Ja, trenutno delam v prelepem Portu, samo večinoma sem itak v pisarni. Ma vikendi.... Vikendi dobijo pravi pomen besede. Vsak vikend si izberem nov cilj in ga obiščem. Zaradi pogostega dežja in muhastega oceanskega podnebja, sem se lotila tudi galerij in muzejev ter palač in cerkva. Porto mi počasi, a vztrajno leze pod kožo. Želi mi pokazati, da je vreden vsakega trenutka, ki ga doživiš v njegovem objemu. Včasih siv, večinoma pa pisan in poln življenja. Kar ne moreš in ne moreš se ga naveličat. Na eni strani pisan predel ob reki Douro s številnimi barčki in pisanimi hiškami ter kletmi portovca. Na drugi strani pa razburkana oceanska plaža s sprehajalnimi potmi in barčki, kjer si vsakdo lahko zbistri misli in začne na novo.



Sem pa, poleg delovnih izkušenj v magmatsko-metamorfnem kamninskem okolju, razmišljala tudi veliko o sebi. Tukaj sem praktično sama. Ob večerih človek poskuša ohranjati stike z rodno grudo, vendar ima tudi peklensko dosti časa, da razmišlja o sebi. Kakšen človek je, kaj mu je všeč v življenju, kake želje ima, kam ga vleče, kaj bi rad počel, doživel... Predvsem pa, kakšen je njegov namen na tem svetu.


Ob raznih sprehodih vzdolž razburkanega oceana, se mi vsakič znova poraja želja, da bi rada imela en gumb, s katerim bi lahko na novo začela. Popravila napake, začela na novo z ljudmi, projekti ter predvsem sama s sabo. Se enkrat odločila, kaj bi. ;-) Vendar, zakaj pa so take razlike med nami? Zakaj nam ni dano, enostavno uživati v življenju?

Mogoče pa le preveč zakajev in premalo zatojev....