Martinovanje - izziv... ;-)

Zopet je bil tu. Moj naaaajljubši praznik (ki bi moral biti tudi državni praznik).... Martinovo, seveda! :-D

Svet' Martin naredi iz mošta vin' se je razlegalo iz vseh koncev Slovenije, posebno iz žlahtnih vinorodnih okolišev, kjer se vino tudi ceni.

V teh dneh pa tudi nas Primorce vleče na rodno grudo. Tja, kjer se vino časti, posebno z raznimi dobrotami, kot so pršut, pa kak dober sirček, kaka olivca in svež kruh. :-) Posebno pri srcu pa mi je tudi Martinovanje v grajski kleti grada Vipolže v Goriških Brdih, kjer se vsako leto zbere precej Bricev in ostalih Goričanov. Poleg okušanja odličnega mladega vina, se tu sreča veliko prijateljev in znancev, na hitro obnovi zadnje leto... Ma predvsem smo vsi veseli, da se zopet vidimo, pa čeprav samo za kratek čas. :-)

Letos sem povabila prijateljico Evo, iz pivorodnega Laškega, da okusi dobro briško vino in doživi martinovanje "a la Brda". Tako sva okušali mlado vino od tega in onega. Bratranec mi je priporočil Sivi pinot Marinič VedriAlp. Mmmmmm.... :-) I think I'm in love! :-D

Ma ben, kozarček tu, kozarček tam, pa sva zgrešili prevoz. Kljub obupu, sva odklonile prenočišče pri bratrancu in poskušale srečo na cesti. Ben, kak taxi bo pa že iskal dobiček na martinovanju, kajne?! Ooooooo, ne! Ne tu! :-(

In tako...

.................................................................................................................................sva šli peš! Ja, iz Vipolž, čez Dolnje in Gornje Cerovo do Števerjana, vendar sva v Oslavju klonili. Poklicale sva prevoz in tako srečne ugotovile, da sva si prišparali še ostali, približno enako dolg pohod.

Pohod je bil res simpatičen. Bratranec nama je za na pot dal še en liter belga, vendar se ga zaradi vztrajne hoje in samega doživetja nisva niti dotaknili. Ves čas so naju spremljale lepe lučke, pokukale sva tudi na prelep Števerjan, od tam dalje pa zbujale razne domače živali (peteline, pse in najbrž tudi prestrašene domačine). ;-) Kmalu sva doževele jutro, vendar pogled na oddaljene lučke Nove Gorice in mojega doma, so naju streznile. Pa le ni tako blizu... :-(

Ma vseeno se splača. Se je splačalo. Tako se je pripetila nova zgodba avtobiografije. ;-)

Drugo leto pa bo najbrž že organiziran pohod....

A se kdo že letos prijavi?!