Ja, dooooolgih 8 dni "divjine" v baznem taboru Ishince je za nami. Ma nam ni blo glih hudo. :-D
Ze sama dolina Ishince lezi na visini 4500m, kar pomeni, da vsak poskus gibanja se konca z zadihanostjo. Tudi plezanje po bliznjem balvanu, pod katerim so si uredili zacasni dom Cilenci, Avstrijec, Americana in Svicarja. V tej dolini vidis vse: turiste, trekingase, alpiniste in alpiniste "wanna be". ;-) No, da se ne bom glih hvalila. Tui nas je preprical ameriski gorski vodnik, naj najamemo kuharja. Ben, sej za kake 4 dni res ni panike sam kuhat, ma celih 8 dni... Se dobro, ker resnicno si ne predstavljam, kako je, ko 8 dni zaporedoma prides iz visav ves zmatran in premrazen, pa je treba se kuhat... Nas Gernonimo je bil zakon. Res prijazen in resnicno dobro je kuhal... prava "obladija" se nam je obetala, posebno ko je ugotovil, da smo sladkosnedi in nam veckrat za zajtrk spekel palacinike. Res, clovek se resnicno ne navelica zivljenja v "baznem taboru". Tudi, ko ne gres v hribe, imas kaj za pocet: spoznavas okolico, plezas po bliznjih balvanih, hodis po napeti gurtni, ali pa samo pocivas. Dan gre itak hitro mimo. :-)
Pa da ne boste mislili, da nismo nicesar poceli. A ne! Osvajali smo tudi "nekoristni svet". Eni bolj, drugi pa manj uspesno. Kdo bi si mislil, da potrebujes tooooliko casa za vzpon kakih 500 do 1000 visinskih metrov. :-/In tudi temperature ne zaostajajo. Na tej visini je pa ze kar hladno. Ponoci pa itak pod niclo, oziroma, zdelo se nam je, da je vsak dan hladnejsi. :-/ Najbolj zanimivo pa je bilo, da smo hodili spat ze ob 20.uri, ker ko je tema in mraz, se ljudje radi zatecemo na toplo. In tukaj je bila to... spalka. :-D
Ja, z Nado sva le osvojili dva vrhova, ki pa sta v hribovskih krogih znana kot aklimatizacijska vrhova: Ishinco (5530m) in Urus (5450m). Fantje, ti pa so od hudica! Crt in Primoz sta iz Tocllaraju-ja (6032m) boardala, cez par dni pa se preplezala severno steno Raranpalce (6162m). :-D Tudi Marsel in Igorcek nista glih zaostajala. Zal sta na visinskem taboru Tocllaraju-ja zaspala odhod za direktno smer, zato pa sta se odpravila na njegov vrh kar po normalni poti. Ma kako so pridni! :-D
Meni zanimiv je bil vzpon na Urus. Pocasi po strmem morenskem grebenu. Za nami pa... so se pospeseno vzpenjali okoliski otroci. In nas... itak, kaj kmalu prehiteli. :-) Po pogovoru z italijanskih prostovoljcem (itak!), sem izvedela, da gre za dobrodelno organizacijo vzpona okoliskih otrok revnejsih druzin. Za vse je bil prvi vzpon na goro. Mi smo bili opremljeni kukr za v Himalajo, deklice pa v krilcih (spodaj s trenirko), in telovadnih copatih. :-D In itak vse nasmejane. :-D
In kaj sedaj? Ah, dogodivscine se nikdar ne koncajo. Vcasih sem kar jezna, ker pozabim kaj zanimivega napisat. Ma, sej se bom pa v rodni domovini se kaj spomnila. ;-)
Zdaj pa nekaj dni pocitka, nato pa novim zmagam naproti. :-)
Se slisimo!
Ni komentarjev:
Objavite komentar