Tovaristvo. Meni najljubsa beseda in dejanje. Se mi zdi, da ima ta beseda skoraj vecji pomen od prijateljstva. Prijateljev je malo, tovaris pa ni vsak.
In pri alpinizmu se mi zdi, da igra tovaristvo pomembno vlogo. Ker v teh razmerah velja: ali si egoist, ali pa tovaris. Ma ne boste verjeli, ampak tudi pri aklimatizaciji je tako. Smesno se slisi, da se vzpnes za 600m pa imas tezave z zdravjem. Ampak to je to. Neizprosna narava, ki te le pocasi sprejme in navaja nase. In vsakega posebej sprejme. Na razlicne nacine: ene prej, druge kasneje.
Vceraj smo imeli drugo aklimatizacijo. Zeleli smo se vzpeti na ledenisko jezero Churup (ok. 4400m), ki lezi pod goro Churup (ok. 5400m). Z javnim kombijem (im. collectivos) smo se povzpeli do ene vasice in naprej krenili sami. Z vso opremo za bivakiranje, ker smo zeleli prespati na taki visini, da se telo navadi nanjo. In telo je bilo pocasno. Vsak korak posebej je zahteval svoj udarec srcka. Ruzak, ceprav nic kaj tezek, je scasoma pridobival na tezi. In zadihanost. Kar ironicno, ce mene vprasate. Toliko pompa okoli te visine. Ma tako je. :-)
No, fantom je uspelo priti do jezera, ceprav je bila tudi zanje noc polna kondorjev na glavah. Z Nadico pa sva se tovarisko odlocile, da bova prespale nizje in se drugi dan povzpele do jezera. Noc je bila tudi za naju zeloooo dolga, predvsem, ker sonce zaide ze okoli 19:00. No, da o fantasticnem soncnem zahodu sploh ne bom govorila. Gore nad nama so bile skrlatno obarvane, svetloba pa se je proti zahodu zdela nskoncna. Noro! In nato tisina. Zgoraj nobenega, ceprav je Nada non stop nekaj slisala. Jaz pa sem z vsakim izhodom za WC (ja, nemogoce, kolikokrat te na tej vgisine klice mati narava), videla, da sva sami. Medve, gore, osvetljeni Huaraz in zvezdnato nebo. Joj, toliko zvezd ze nekaj casa nisem videla. Sploh pa rimske ceste, ali karkoli je ze, tu spodaj. In lunca!? Ja, lunca je narobe obrnjena! Namesto C in D, imas U in A. :-)
Jutro je tudi ponudilo neverjetno svetlobo in cisto ozracje. Ben, na poti proti jezeru smo srecali nase fantine in smo se skupaj spustili dol. Pot navzdol je bla precej bolj hitra.
Jutri pa.... pocitek in nato spet "izlet" v dolino Ishince.
Bomo videli, kako bo tam. :-)
In pri alpinizmu se mi zdi, da igra tovaristvo pomembno vlogo. Ker v teh razmerah velja: ali si egoist, ali pa tovaris. Ma ne boste verjeli, ampak tudi pri aklimatizaciji je tako. Smesno se slisi, da se vzpnes za 600m pa imas tezave z zdravjem. Ampak to je to. Neizprosna narava, ki te le pocasi sprejme in navaja nase. In vsakega posebej sprejme. Na razlicne nacine: ene prej, druge kasneje.
Vceraj smo imeli drugo aklimatizacijo. Zeleli smo se vzpeti na ledenisko jezero Churup (ok. 4400m), ki lezi pod goro Churup (ok. 5400m). Z javnim kombijem (im. collectivos) smo se povzpeli do ene vasice in naprej krenili sami. Z vso opremo za bivakiranje, ker smo zeleli prespati na taki visini, da se telo navadi nanjo. In telo je bilo pocasno. Vsak korak posebej je zahteval svoj udarec srcka. Ruzak, ceprav nic kaj tezek, je scasoma pridobival na tezi. In zadihanost. Kar ironicno, ce mene vprasate. Toliko pompa okoli te visine. Ma tako je. :-)
No, fantom je uspelo priti do jezera, ceprav je bila tudi zanje noc polna kondorjev na glavah. Z Nadico pa sva se tovarisko odlocile, da bova prespale nizje in se drugi dan povzpele do jezera. Noc je bila tudi za naju zeloooo dolga, predvsem, ker sonce zaide ze okoli 19:00. No, da o fantasticnem soncnem zahodu sploh ne bom govorila. Gore nad nama so bile skrlatno obarvane, svetloba pa se je proti zahodu zdela nskoncna. Noro! In nato tisina. Zgoraj nobenega, ceprav je Nada non stop nekaj slisala. Jaz pa sem z vsakim izhodom za WC (ja, nemogoce, kolikokrat te na tej vgisine klice mati narava), videla, da sva sami. Medve, gore, osvetljeni Huaraz in zvezdnato nebo. Joj, toliko zvezd ze nekaj casa nisem videla. Sploh pa rimske ceste, ali karkoli je ze, tu spodaj. In lunca!? Ja, lunca je narobe obrnjena! Namesto C in D, imas U in A. :-)
Jutro je tudi ponudilo neverjetno svetlobo in cisto ozracje. Ben, na poti proti jezeru smo srecali nase fantine in smo se skupaj spustili dol. Pot navzdol je bla precej bolj hitra.
Jutri pa.... pocitek in nato spet "izlet" v dolino Ishince.
Bomo videli, kako bo tam. :-)
4 komentarji:
kk ti zavidam zelena sm od zavisti. sm si kr mislila, da se bote sli alpinizma. komaj cakam na slikice :) pa le pocasi na vrh, da bodo trebuscek, pljucka in mozgancki srecni :) moj visinski rekord je bil 2200m, pa me je orng zvijalo :) komi cakam na nove vtise. uzivaaaaaaaaaaaj!
lepo, lepo... vidim da uzivas in da bos se bolj - v visavah tako in drugace :)
kako torej poteka aklimatizacija naprej?? upam da je vse ok, da bodo pljucka vzdrzala - kr pogumno in po pameti!
pa cimvec spoznavaj naravne lepote in domacine, pa slikaj, slikaj, slikaj...
pricakujemo sveze novicke!
pozdravcek,
tamc
Tinca balinca, ce si ti senjora Nervio, pa Crtomir je Krtomir, pol se lahko tud Nado, kar pomen "upanje", direktno prevede v - Esperanzo, hehe...
...aja, namesto dragih in velikih daril bi jes raje kak kamen iz vrha. Ti si iz foha pa bos ze izbrala pravega. :)
Mejte se!
Bostjan
ps. Jaz grem pa v soboto na ledenik v Avstrijo, na Grossvenediger, pa glih ugotavljam kera moja zimska roba je zdej v Peruju, hehe...
Heheeeejj :)
očitno uživaste,da ni nobenega glasu od vas ;o)
lepo lepo se imejte!!
glave kar pokajo kolker mislimo na vas :)
...na polno in na moč ;)
Katja
Objavite komentar